Forum
- Datum objave:
07. 01. 2009 ob 17:18 - Spremljaj
- Število komentarjev: 14
- Piše: yoyoba
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1380 krat
Pasja žlahta - Kerstin
Hej ... ne drznem si trditi, da je pesem kakor koli spisana po resničnih dogodkih, ampak mene tole strahovito spominja na naša božična praznovanja :-))) Sploh, kadar se nabere več daljnih sorodnikov in padajo krvavo podpluti očitki!
Zelo dobra ponazoritev, se mi zdi :-)
yoyoba
Kerstin
Prepričana sem, da od zunaj pride samo orožje - vihtiš ga pa sam. V bistvu se včasih vprašam, ali nismo na tem svetu samo jaz pa na tisoče mojih špeglov ;-)))
yoyoba
Po drugi pa ne. :))
Če bi že hotela sprejeti filozofijo, po kateri "drugi niso nikoli nič krivi" in je človek za vse odgovoren sam in je vse grdo, kar mu ljudje naredijo, njegov problem, ne njihov (!!), bi rekla, da je kriva - ljubezen. (He he, boš rekla, da mi ne zmanjka izgovorov. :) In da tudi ljubezen "zakrivimo" sami. :)
Če imaš nekoga iskreno rad, mu s tem nehote daš v roke orožje - orožje, da te prizadene. Daš mu moč, da ima do neke mere nadzor nad tem, kako se boš počutil, srečnega ali nesrečnega ali ... Vem, da moraš sam sebe najprej imeti rad, da moraš poskrbeti, da si sam s sabo srečen in da ne smeš dovoljevati, da imajo na to vpliv drugi. Ne smeš biti čustveno odvisen od drugega človeka. Hu, svoj čas sem prebrala kup knjig na to in podobne teme. A vendar - takšni smo. Če ne bi bili, bi se kup nesrečno-ljubezenske poezije nemudoma zmanjšal skoraj na nič. :))
In kljub vsemu mislim, da moramo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, kadar vemo, da vplivajo na druge, ne pa reči, ah, saj to pa ni moj problem. Gotovo vsakdo ve, da je kdaj v življenju izrekel ali storil stvari, ki so prizadele njemu bližnjo osebo. Takšni prepiri, spori so nekaj vsakdanjega ali vsaj pogostega. Toda če jih razčistimo, če se nekako, na nek način opravičimo, lahko gresta obe strani mirno prek tega in ne boli (več). In tudi ni kasneje nobenih očitanj. Vendar pa me je doslej življenje naučilo, da večina ljudi raje stori še eno grdo, nezrelo, neodgovorno dejanje, se zapre v dosmrtni molk ali kaj podobnega, kot da bi rekli eno samo besedico: Oprosti. (Pa čeprav z drugimi besedami :).)
Hoteli ali ne, smo povezani v celoto, v verigo odnosov, in tudi na čustvenem področju ne moremo biti vsak svoja samostojna entiteta, od katere bi se odbila vsaka puščica, vsak kamen, vsak udarec.
"Ubil ju je z njuno medsebojno ljubeznijo.
In tako je vsak dan, vsak dan vsepovsod po svetu."
(Stephen King: Zelena milja)
Lep pozdrav!
Kerstin
Tudi sončni zahod in sončni vzhod sta najbolj opevana pojma, povod za številne genialne, mojstrske pesnitve ...
Pa vendar že stoletja vemo, da ne obstaja nič takšnega, kot je sonce, ki vzide ali zaide, da se spreminja zgolj naš zorni kot!
Hočem reči, da ljubezen - naj bo odvisna in se naslanja na (magari zlato) berglo, ali pa vesoljna in kot taka dih vseh stvari - pravzaprav določa naš odziv (torej trpljenje ali pač nevtralnost, radost ...). Če te neljubezen (drugih ali lastna) rani, je luknja, skozi katero prodre bodalo, pravzaprav luknja v "neprebojnem" plašču tvoje lastne vesoljne ljubezni.
Samo tolk da veš, tale "tvoj", "tebi" in podobno je mišljeno kot "vsaj z mano je tako" - vsekakor povsem subjektivno in ne pamet soleče :-)))
Mislim, da je udarec lahko največje darilo, mogočni učitelj in fitness trener na poti do brezhibne ljubezni v neprebojnem plašču. Navsezadnje je učenje namen življenja, ne pa življenje namen učenja.
Spet samo moje mnenje, s katerim imam v praksi seveda blazne težave in podplutbe na vsakem koraku. Zgolj tolažba ali pač nekaj bolj znatnega???
uffff, že spet pametujem ...
yoyoba
Ti gledaš morda na stvari širše, bolj "iz vesolja", jaz pa ožje, iz "žabje perspektive", he he ... Obe imava svoj prav, pa še kak tretji in četrti bi se našel ...
Na veselo pametovanje še naprej!! :))
Kerstin
"Prepričana sem, da od zunaj pride samo orožje - vihtiš ga pa sam. V bistvu se včasih vprašam, ali nismo na tem svetu samo jaz pa na tisoče mojih špeglov ;-)))"
Točno tako je, se mi zdi, le da vsak od teh špeglov ponuja drugačen odsev. Saj še samo sebe v istem špeglu ne vidiš niti dvakrat čisto enako!
:) :)
Kerstin, ja, vsak dan se ubijamo z ljubeznijo. Samo zato, ker je človek podprt z (nasajen na) eno močno kajlo: sebičnost. Potem pa nismo daleč od tega, da rečemo: Ljubim te -enačaj - imam te.
od tukaj dalje pa ...sami problemi.
V bistvu pa nihče nikogar nima. Še sami sebe lovimo.
:))
Mogoče sem malo out iz vajine debate, ampak stvar po moje izhaja iz tega.
LP Lidija
Ampak z jezikoslovnega stališča Slovenci nismo tako egoistični, saj praviloma ne rečemo JAZ te ljubim, temveč samo Ljubim te. :))
Šalo na stran, verjamem, da obstajajo ljubezni, kjer ljubim te NI ENAKO imam te oz. kjer je ljubim te VEČJE od imam te :)), sploh v odnosu starši - otroci.
Naša (prirojena??) težnja po "imeti" je naš patos, drži. Ljubimo zato, da bi IMELI nekoga vedno ob strani itd. Vendar pa to ni naš edini motiv. Mislim, da je eden od vzrokov, da ljubimo, ta, da preprosto moramo. (Da ne začnem zdaj citirati Minattija :)).)
Ja, malo si out, vsaj iz moje začetne smeri, pa nič za to, fino, da se razvija.
Kersitn
Mogoče je to tisto nasprotje v kulturah iz davnine in danes: "biti" proti "imeti". LjuBITI (ljub biti?) ali imeti (???)
ojej, Kerstin, a si se zanalašč podpisala Ker sitn??? ;-D kot ljubljančanko me zabava - si predstavljam kakšnega Trnowčana, veš, tiste, ki uporabljalo "ker" namest "kako" ...
Ah, spet bluzim :-))) Smeri se razgrinjajo :-)
yoyoba
Očitno mi je podzavest sporočila, da sem sitna, pa so prsti pohiteli in zatipkali sitn. :))
Kako je že rekel polž, ko ga je vrglo iz ovinka? Prevelika naglica ni nič prida. :))
Zanalašč ne bom popravila, naj bo kar ker sitn. :))
(Še vedno bolje, kot pa če bi premetala črke svojega nicka in dobila eno angleško zmerljivko ... :))
Kerstin
:))
yo man
yo woman
yoyoba
:))
Kerstin
Kar slišim kakšnega raperja :).
Tako kot tista reklama za pivo:
Gut ... Besser ... Gőesser
:)
Komentiranje je zaprto!