Moji plemenski psi
So me čisto zapustili
V svojih lajajočih orgijah.

*

Kri, ki nas je skupaj
Spacala, je menda vrela
Že v pramaterini zlobi.

*

V moji predsobi
So vsi vaši čevlji, in
Blato odpada z njih.

*

V moj ročno tkan robec
Ste se brezbrižni
Zeleno useknili.

*

Nevidna brisača sem,
Vsa počrnela od rok
Družinskega debla.

*

V razpokan sifon
Ponikajo strgane plahte
Genetskih vezi.

Aleksandra Kocmut - Kerstin