Odkar človek majhen živi,
zlo in nesrečo sočloveku želi.
Meni se ne za polja cvetoča,
mar ni mu čista reka deroča.

Roka prijazno stiska roko,
a v glavi obrne se, ko mimo ugleda njegovo oko.
Hudobija prenaša iz roda se v rod,
od staršev otrok nauči krivic se, zablod.

Dovolj ni le lepa beseda,
če spoštuješ ne niti soseda.
Dovolj niso obljube mikavne,
če duhovne vrednote tebi so ravne.

Odpri sebi in drugim svoje srce,
sprejmi nasvet, kaj dobro je, kaj se ne sme.
Le očiščeno zla in gorja,
srce naše nekaj velja.

Daj otrokom le lepe stvari,
tako deležen boš jih tudi ti.
Vprašaj se, kaj bit tvoja želi,
to z dejanji jezik tvoj naj deli.

Pustimo sočloveka, naj živi,
četudi drugačen od nas se zdi.
Pustimo, naj gleda s svojimi očmi,
čeravno napačne slike vidi, se zdi.

Bodi mati in oče ponosnih otrok,
ki sprejeli svobodo, mir odprtih bodo rok.
Bodi junak današnjih dni,
le jasen pogled, čisto srce, svet spremeni.

Marko Modrej