Kam gremo ?
vpraša danes se že vsakdo.
Kam gremo,
kam pelje nas vse to?

Kje so zlati časi,
ko z veseljem sejali smo na vasi?
Kje ljubezen je odkrita,
ko omika bila je še odlika?

Kdo vesolje je načel,
saj je vedel da ne bi smel?
V zmoti, da življenje nam bo v užitek,
prejeli vsi bomo prerani počitek!

Kam skrile so se človeka vrednote,
ko nismo se bali te odurne samote?
Marsikdo je že izustil,
da Bog nas je zapustil?

Kam pred ognjem se bomo skrili,
v katerem neurju se utopili?
Sploh razmišlja še kdo,
koliko nas čez stoletje še bo?

Kam tišči nas globalizacija,
kaj rojeva vsa ta emancipacija?
Smo prodali kosmatincu se vsi,
bova v peklu cvrla se jaz in ti?

Kdo bi plašni svet rad vodil,
kdo človeka malega pohodil?
Kam šel je zvezd sijaj,
zagrnil jih je genialni zmaj?

Kaj nam bodo vse silne aparature,
ko štete so nam ure?
Komu roboti bodo pomagali,
če vodo in zrak smo nagnali?

Kam gremo?
vprašanj zastavilo se je sto.
Kam gremo ?
Kdo za vraga odgovoril bo na to?

Marko Modrej