Brez mej kje se začne ali konča trenutek ali cela era (ne)normalnosti, napisano je absolutno original fenomenalno. Neverjetno, direkt fenomen.. Lp, hope
Drago mi je da je pesem sprožila nove verze in nova premišljevanja.
Napisal sem je na eni prelomnici v svojem življenju. Takrat, ko se človek ozre nazaj, umiri in si ogleduje preteklost. Včasih opažam/o fenomenalne moment samo na »slikah«. Bilo bi lepo da jih globlje doživljam/o takrat ko se res dogajajo.
Prazaprav bi vprašala o smislu afirmacije in ali je v fenom. obsegu res nujno potrebna in ali ne vodi v drugačne vode, zaradi tempa. Ali pač je potrditev odvisna od zahtev ipd. In ali civilizacija ne zahteva osnovne potrditve za sprejem oz. dosego neke "normalne" norme? Je fenomenalno drugačni nevajeni vzorec ali kaj drugega? Lp, hope
biti=(kakorkoli...)normalno=fenomenalno=normalno=biti tisto kar se po tisoč letih pokaže je bolj fenomenalno kot pa vsaki dan... fenomeni niso vsakdanji pojavi. Lepe fenomenalne sanje, hope
Da... niso vsakdanji pojavi. Na žalost. Ampak, a ne bi bilo fenomenalno da so? Vsak tren. Smisel Afirmacije je bila moja želja da ne gledam na življenje samo-po-sebi-umevalno, ampak, zelo-dobro-nalno.
Dojeti pravo sliko, potem še "intervencija" vzame veliko časa. Včasih je prepozno, a včasih se za marsikoga splača, seveda če ima pogoje, da vstane in kaj spremeni. A zelo redke stvari so in skoraj nemogoče dobljive, da gre pot naprej. Lep pozdrav Branko, hope
Dobro je, če imaš škarje in sam šivaš. Dobro je, ko namesto da npr. se gre v kadrovsko, tam delaš že kar sam. Dobro je biti sam sebi pek, ne ostaneš brez kruha in peciva. Dobro je znati peti svojo pesem. Če ne, potem je drugače (za večino).
Pajek je koreograf metulju ne vedno, včasih. Mreža je poslednja odrska zavesa; ne vedno, na koncu pa. Pajek ujame metulja ne vedno - včasih okameni zaradi nedojemljive lepote. Lepota je strup. Ne vedno, včasih. Včasih sežem po metulju, pa je pajek že namesto njega tam. V mreži. Lastni. Svoji. Moji.
Lidija, metulji v primerjavi s pajkom, ko je še v bubi in potem še gosenica ima še bolj strašljivo podobo kot pajek. Stari rek pravi, da če ubiješ pajka boš imel nesrečo. In če pokončaš metulja? Nič. Še zbirko si povečaš, samo posušit ga je treba prav, pa prilepit zraven drugih... In včasih se pajek sam ujame v lastno mrežo, bolj ko misli da odvija, bolj gleda v oči... Lp (morda o tem kaj napiše B če o tem ve...???) hope
Mreža se tudi strga… oziroma, lahko jo kdo uniči. Zna biti čvrsta in tudi nežna. Obenem je lahko ščit in ovira. Na nami je, da jo premagamo (oviro). In da skrbimo o njej (mreži) kot o ščitu, ki nas bo varoval/a (ščit/mreža) pred nevšečnostmi od zunaj. Tudi vsak naš odnos z nekom je objet z mrežo. Ki se s časom utrjuje ali zrahlja… :-)
In če ubijemo pajka je tako, kot bi uničili naš odnos z nekom, mreže ni več in smo nesrečni (kakor pravi rek). Če ubijemo metulja, ujeli smo lepoto in jo shranili v večnost. Od nas je odvisno, kaj želimo obdržati, kaj bomo spoštovali, kaj zavrnili in kaj izničili.
Zadeva se kar naprej transformira in transformira.
Mogoče bom uničil pesem z razlagami, ker to naj ne bi bilo pesnikovo oz. umetnikovo poslanstvo, ker veliko ljudi pravi da ni dobro da se umetniška stvaritev razlaga preveč ... ampak bom vseeno poskusil še enkrat. Namreč jaz pišem v prispodobah, ki večkrat, če že ne vedno, imajo določen recimo psihološki, ali pa včasih erotski, ali pa samo-dozorevajoči moment. (Ne me narobe razumeti, da ostali pa kao ne pišejo.) Torej tudi tukaj sem v bistvu hotel povedati tole (pesem Učenje / od spodaj). Potem se zadeva malo razširila …in sem razložil, oziroma poskusil (bolj poetično), upesnit moje doživetje zakaj je včasih težko da se – z igrivostjo spoprimeš z življenjem (pesem Življenje). Tako da tukaj ni point na pajku in metulju ampak na »Raziskovanju« in »Mentalu«, ki včasih to učenje zavira. :) LP B
UČENJE
Svetla stran življenja je – da se učim – vsak dan.