Lahko bi roke v molitev sklenila in molila
- a bila bi laž,
saj namesto biblijskega besedila,
bi dialog dveh src skozi oči izlila.

In lahko bi pokleknila v čast
vsemogočnemu nad nami dano oblast
- a bila bi laž,
saj namesto pred boga,
pokleknila bi pred nama
in klečala v spoštovanje,
kar je za nama.

Tudi zvonovi lahko zapojo,
ko se v novo jutro prebujajo
- naj njih odmev doni moj gnev.

In naj ugasnejo z nočjo,
ko tišina poišče svoj mir,
kakor sva jaz tebi - ti meni odprla izvir.

Sprejmem pokoro spovedi grehov,
ljubezni, strasti in srca samega stihov
- a ne odreši me prekletih spominov,
ki jih v beli krsti peljem na grob,
kjer bom cvetela bel cvet
in gorela plamen iz sebe same vnet.

Lepo pa bi bilo, da bi s svojo roko
položil venec iz belih vrtnic spleten,
večen kot midva, zimzelen
- a bila bi laž,
saj namesto trnja,
ti bi krvavel v njem.

LauraJ