Sem se sprehodila skozi muzej lastnih spominov
in z očmi umetnika opazovala delčke celote
ki jih je s tankim čopičem orisala vsem nam nevidna roka.
Prestopila sem vse meje lastne domišljije
in z očmi otroka odkrivala barve v pastelu slik
ki jih je na drobni paleti usode orisom izbrano mešalo življenje.
Z nežnim gibom rok sem z zaprtimi očmi zdrsela
po v mojem srcu izklesanem kipu
z gladko obrušenimi oblinami izkušenj
katerih ostre robove sem pilila z rastjo - močjo - vsak dan večjo
in si na globokih brazdah bolečin razrezane dlani
povijala v povoj nežnosti - skrbi - ljubezni
do same sebe in sebi izbranih ljudi.

LauraJ