Da dvignem se v drugi svoj svet,
pogrezam se v temno globel,
tam čakam v brezčasje ujet,
da odpre se, ves svetel in bel.

V njem sijejo barve živahne,
v njem pojejo raznih vrst ptice,
v njem rasejo rože prekrasne,
od sreče, zasije mi lice.

Ko v njem sem, želim si ostati,
želim si, da v njem bi bil rojen,
da mogel bi pravi postati,
da ne bi bil, svet, neobstojen.

Vesel sem, če tja me pripelje,
vesel sem prelepe podobe;
a včasih nesreča me melje,
prikažejo se mi grdobe.

Takrat si želim izstopiti,
pa vendar, ne morem iz njega.
Tja, kjer bo prenehala biti,
me vedno popelje - sna vprega.

milkivoj