Ja, snovalka sanj je pri tebi zlobna :), pri meni je to ljubljena, ki me vabi, da grem za njo :), hja, kaj vem, morda je to eno in isto v končni fazi :)! Sanje naj bi bile naše življenje na drugih ravneh, drugih dimenzijah ... Morda, morda je tako ... Moja pesem je nastala dobri dve leti nazaj in na tvojo počakala, da ju skupaj objaviva :):):)!!!

Noč ima svojo moč, nedvomno, čestitke za pesem in lepo noč ti želim!

Pozdrav! gs

Super sta se poklopila na isto temo. Vzporednice so že tu, ampak meni sta pesmi povsem različni. Čeprav obe prinašata izraz neizpolnjenega hrepenenja, je Stormerjeva svetlejša, Kersinina pa bolj polna neke večne bolečine. Ker Snovalka sanj je v drugi pesmi res hudobna, Gabrielove sanje pa so mehkejše in bolj prizanesljive. V Pozno ponoči je čutiti neko resignacijo, predanost v vabilo ljubljene, kar pomeni konec, v snovalki pa jezo in nemoč ... In tisti tiščanje v oklepaj, ki ne mine!

Vsaka od obeh pesmi na svoj način pritegne, čestitke obema!

Lidija

No, vzporednica, ki sem jo imela v mislih, so sanje oz. noč, v katere - v katero - pride ljubljeni človek. Le da Gabrielov junak uspe tej podobi podati roko (čeprav pot vodi v konec - ali pa morda šele v začetek - o tem bi se dalo razpravljati), moja junakinja pa je vsakič poražena od Snovalke sanj in se mora soočiti z novim dnem na tem svetu. Prvi hip prebujenja pa je tisti, ko zajame sapo in prosi Snovalko, naj se še malo vrne. V tem je še ena vzporednica, kot je zapisal Gabriel, iti z(a) njo, ne nazaj v ta svet.

Sicer pa si, Lidija, super povzela obe pesmi.

Kerstin