V meni živi zlobna snovalka sanj.
V medprostorju zavesti lebdi
Nevidna, neslišna čez dan.
A tema jo prebudi.
Mojo temo živi.
Živi jo in jo slači
Do kosti,
Raztrga jo, jo predrugači.
Razsvetli
Jo v strastnem boju
S podobo tvojo.

V meni živi srhka snovalka sanj.
Nostradama moje dušne juhe.
Pod noč z menoj zaleze se pod rjuhe,
Nemilo seže
Tja na drugo stran,
Razreže moj prozorni paravan,
Podre kulise,
Stre osrčnice gagát,
Zanika vse premise …
Že si tu, moj kasni svat,
Privid moje hipofize,
Mojega joka agregat …

V meni živi krhka snovalka sanj.
Le hip zavednosti jo užene
V pokrajine, ki jih ne vidi dan.
Brez mene.
Zrcalne slike pa, ki jih pusti
Mi v sončne ure,
Podaljšek njene so torture.
Na njih obrnjen stran,
Z rokami v prazno zakopan
Tiščiš me v oklepaj
Življenja, ki brez tebe bo odmrlo,
In moj brezupni krik Zakaj
Mi tlačiš v grlo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin