Andrej, hvala za lepe besede in ko bi lahko verjela, da je res tako, bi mi bilo vsaj malo laže. Toda njegovi trenutki zavedanja ponavadi predstavljajo jezo, ker je privezan, skrb, kaj so mu ukradli, in žalost, ker misli, da nima nikogar več na svetu. Veš, vse lepo je vzela ta prekleta prasica, o kateri sem tu že objavila pesem (Iz metulja v kokon). S sabo pa je za spremstvo pripeljala še paranojo.
Oče me ni prepoznal že 3 leta, verjamem pa, da ima (zdaj zelo zelo redko) še trenutke (sekundo ali dve), ko se me spomni ... ko se spomni ljubezni.

Kerstin