SLIKARKA avtor kočijaž.

Draga naša Lidija ;), pesem me je na svoj način prevzela, ker si se lotila teme na zanimiv način in se možne interpretacije kar prehitevajo ob branju! Prva kitica, ta neverjeten opis sonca, je resnično vrhunska!
Potem pa tako suspenz kot oblika začneta padati. Kot ti je omenil že Pištin (na splošno), deluje pesem še malce neizpiljeno.
Do vključno 7. verza se držiš 14 in 13 zlogov, nato pa šele v zadnjem verzu spet 13 zlogov. Vmes se podre ritem in z njim vred bralčeva percepcija, če se seveda pusti ritmu ujeti in voditi čez neverjetne pokrajine, ki si jih osvetlila.

Poskusiva povrniti ritem, če si za to?


Ti si tam na ozki, trhli brvi me čakala,
nisi vedela, Slikarka, bil sem mrtev prej,
preden tole svoje zadnje platno si mi dala,
sliko sivo, ki ne najdem sebe več na njej.

Mimo mosta večkrat stopam s krhkim platnom v roki,
ki povsod ga vedno nosim s sabo v tvoj spomin.
Tebe ni več v Času in zato vanj ne verjamem!
Naj odvržem sliko v vodo, da odplava z njim?

Lep pozdrav!
Kerstin