SLIKARKA
Sivo sonce je pregrizlo sluzaste oblake,
zaobjelo mrzle jase in pregniti gozd.
Svoje suličaste žarke je zarilo v mlake
in kot pajčevina spolzka vleklo se čez most.
Ti si tam na ozki, trhli brvi me čakala,
nisi vedela, Slikarka, bil sem mrtev prej,
preden tole svoje zadnje platno si mi dala,
sliko sivo, ki ne najdem sebe več na njej.
Mimo mosta večkrat stopam s krhkim platnom v roki,
ki povsod ga vedno nosim s sabo v tvoj spomin.
Tebe ni več v Času in zato vanj ne verjamem!
Naj odvržem sliko v vodo, da odplava z njim?
zaobjelo mrzle jase in pregniti gozd.
Svoje suličaste žarke je zarilo v mlake
in kot pajčevina spolzka vleklo se čez most.
Ti si tam na ozki, trhli brvi me čakala,
nisi vedela, Slikarka, bil sem mrtev prej,
preden tole svoje zadnje platno si mi dala,
sliko sivo, ki ne najdem sebe več na njej.
Mimo mosta večkrat stopam s krhkim platnom v roki,
ki povsod ga vedno nosim s sabo v tvoj spomin.
Tebe ni več v Času in zato vanj ne verjamem!
Naj odvržem sliko v vodo, da odplava z njim?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 12. 08. 2008 ob 21:39
- Prebrano 814 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 254
- Število ocen: 10
