http://www.pesem.si/article.php?blog_id=7059
Pesem je name naredila vtis predvsem zaradi izjemno natančne oz.
doživete ubeseditve tega vsem tako dobro poznanega občutja.
Srhljiva brezčasnost. Bliskovita šokantnost. Nemoč. Trenutek, ko se
zgodi vse in se ne dogaja nič. Pravzaprav stanje, v katerem so
združene vse tri komponente časa. Preteklost, sedanjost in
prihodnost. S tvojo besedo – dokončnost. Pesem izvrstno izraža
kontrast med sunkovitim dogajanjem na eni in nepremičnostjo
resignacije na drugi strani. V oči mi je padlo všečno nizanje besed
»niča«; otrplost, zamrznjenost, trdnost, nepremičnost, olesenelost.
In potem zaključek, ko se vse odvrti in gre mimo … Vendar pa sta
ravno zadnja dva verza tista, ki predstavljata tudi slabost pesmi.
Zakaj se ne bi končala kar tako, nekoliko skrivnostno, v duhu
predhodnih verzov?
Pa je šel. Pod avto.
No, in še ena opazka glede tvoje poezije. Spremljam tvojo
hiperustvarjalnost, produktivnost. Ne vem, če so to še zmeraj pesmi
iz zaloge, je pa v njih čutiti nekakšen padec v kvaliteti, ki sem
je bil vajen ob tvojih pesmih. Pesmi, ki si nam jih dajala na
vpogled na začetku, so delovale veliko bolj suvereno. Novejše pa
dajejo včasih občutek neizpiljenosti, kakor da bi bile napisane na
silo, v naglici. Kakor da bi bile samo, da so. Vsak dan nekaj
novega navsezadnje ni mačji kašelj. Mogoče bi bilo bolje, da
nekoliko zmanjšaš tempo in posvetiš več pozornosti tudi finesam.
Saj veš, manj je več. Zgolj opazka.
Prisrčen pozdrav
Pištin