XX

Ta gib! Še ti ne veš, kje si ga vzela,
ko z roko nežno si lase odmakneš
in potlej bežno ustnice razmakneš,
da se odkrijeta dva zobka bela,

kot da v začudenju bi ostrmela
za hip, potem spet v blag nasmeh jih stakneš.
In v meni vedno znova se dotakneš
doslej povsem neznanega predela.

Ta gib! Še sam ne vem, zakaj me muči.
Kot nekaj v njem bi glasno me klicalo,
ukaže mi: »Srce spet v ples zasuči!«

Vse stvarstvo v kratkem hipu je obstalo.
Potem te spet pogledam v pravi luči,
minilo je a vem, da spet bo vstalo.

Janus