II
Pomisli, ko se boš ihte vrtela,
v vrtincu sladko sluzaste naslade,
tik preden želja s krikom ti upade,
da jaz sem sam, ker ti si to želela.

In skoraj vem, da boš takrat prižela
tega, ki pravkar kos neba ti krade,
nase s strastjo plenilca kadar pade
tvoj plen, ko lovka smrti je zadela.

Pomisli, kadar se boš prebudila,
v nov dan, ki le praznino ti prinaša,
z obrazom umazanim od rdečila,

s sveta pogledom, ki ne prizanaša,
a vse, kar bi nekoč lahko storila.
Izguba tvoja mojo še prekaša.

Janus