I

Kar vem, rad bil sonetu bi podoben,
v katerem vsak zlog svoje mesto prime,
popolno skladen znotraj vsake rime
a hkrati v smrtni strasti divje voden.

Od vetra gnan tja v slep polet lagoden,
nošen od valovanja večne plime,
a vendar trden, da najhujše zime
sneg, mraz in led ne bil bi mi usoden.

A čas naš krut sovražnik mi postaja
in v sen mi vedno zloge tuje vriva,
ko v tonih bedastih smeje izdaja

vse, kar še človek pred resnico skriva.
Tako ta moj prelep sonet ostaja
okorna pesem in nezanimiva.
[font=Tahoma][font=Verdana][/font][/font]

Janus