III
Ko bom nekoč odkril urok stvarjenja,
ponovno bom napravil že storjeno.
A tokrat spremenim te v podrejeno
vsem majhnim muham svojega hotenja.

Pripeljem te do meje poželenja,
te tam pustim viseti nebogljeno,
ko vse se ti bo zdelo izgubljeno,
s poljubom novim vdahnem sli življenja.

Tako menjavam up, brezup, brez meje,
sanjavo zrem tja v tvoj obraz trpeči,
dokler se v meni nekaj ne zasmeje,

ko mine čas, ki moral je preteči,
da končno je naznanil smrt ideje:
»Trpela boš, kot jaz sem v tvoji sreči.«

Janus