Ob lunini mesečini,
ko se je veter sprehajal s strahom
med drevesi
sem videla pravo bolečino.
Majhen fantek je nad truplom zajca
jedel drobovino
in v črnilnik spravljal kri,
da bi lahko napisal pesem.
Konica noža je še sama trepetala,
golota njegovih rok je vzdihovala
namesto prepolnih ust.
Potem si je raztrgal majico
in vzel prst,
pomočil v kri koničast noht
in začel pisati.
Kot v transu je skladal besede,
kot najbolj nujno pogodbo,
zavezo, obrede.
Oči so strmele v temo,
zenice sijale so rdeče,
zapisal je svoje tegobe,
in pisal o njih, kot o hrepenečem
zavedanju samega sebe.
Iz te narkoze pisanja ga
je zdramil šum,
majhna slutnja novega klanja.
Za njim njegov oče s sekiro
ubil je svojega sina,
da bi še on dobil nekaj,
da bi še on lahko napisal
s svojo silo
pesem.