Ob poti leži kamen.
Z dežjem umit,
od sonca ogret.
Korak zastane,
oko se razpre,
roka zapleše,
dlan se odpre.
Kamen poboža,
k sebi ga stisne,
domov ga odnese
vsem na ogled.
Čas črto potegne,
oko je priprto,
kamen sameva,
v prah se odeva,
pozabljen od vseh.
Oster in trd,
prazen in hladen
ujet je kamen.
Stisne se dlan,
zaluča ga stran.