Pesem mrtvega fanta
Pozabljeno telo
leži v jarku ob mestni kanalizaciji…
Tam, kjer se steka tretji svet
z nehumano družbo
in ponosom pomilujočih sinic.
Zapustile so svoje,
da lahko vzamejo tvoje –
najdražje.
Ne vidijo ga,
ne vonjajo ga,
čeprav v nos vrta vonj
po kislosti in humusu.
Ne opazijo kako
podganji trop čisto na dnu
trga koščke lista.
Ko pade mesečina,
iz teme pogleda majhen sij
v tisti luknji tam ob robu mesta.
Na majhnem trupelcu
fanta s črnimi lasmi
leži pero
pospravljeno v majhen žepu,
z ostanki črnila maže mlado lice.
Ob polnoči,
ko bo podganja zalega spala,
ob dveh kazalcih skupaj,
ko bo meščanska družba trepetala
bo odprl oči
in iz trupelca
bo majhen sij
peresa,
na poti v nebesa
pisal še zadnjo pesem
s preostankom lista,
na katerem so ležale miši
in podgane,
na katerem on je videl svoje zbrane –
iščoče svojega sina, brata, nečaka…
Pozabljeno telo
leži v jarku ob mestni kanalizaciji…
Tam je ležal poet
z nedokončano pesmijo
in pozdravom – zbogom,
s plaščem in peresom…
Sežgali so ga kot najrevnejšega,
družbeni odpad,
s kresom….
A ob maju
bo prišel nazaj
vstat,
za vse tiste,
ki iščejo nedokončano
in so preparat
v visoki družbi
prevelikih…
Niso ga videli,
ne vonjali…
Zdaj ga bodo občutili…
leži v jarku ob mestni kanalizaciji…
Tam, kjer se steka tretji svet
z nehumano družbo
in ponosom pomilujočih sinic.
Zapustile so svoje,
da lahko vzamejo tvoje –
najdražje.
Ne vidijo ga,
ne vonjajo ga,
čeprav v nos vrta vonj
po kislosti in humusu.
Ne opazijo kako
podganji trop čisto na dnu
trga koščke lista.
Ko pade mesečina,
iz teme pogleda majhen sij
v tisti luknji tam ob robu mesta.
Na majhnem trupelcu
fanta s črnimi lasmi
leži pero
pospravljeno v majhen žepu,
z ostanki črnila maže mlado lice.
Ob polnoči,
ko bo podganja zalega spala,
ob dveh kazalcih skupaj,
ko bo meščanska družba trepetala
bo odprl oči
in iz trupelca
bo majhen sij
peresa,
na poti v nebesa
pisal še zadnjo pesem
s preostankom lista,
na katerem so ležale miši
in podgane,
na katerem on je videl svoje zbrane –
iščoče svojega sina, brata, nečaka…
Pozabljeno telo
leži v jarku ob mestni kanalizaciji…
Tam je ležal poet
z nedokončano pesmijo
in pozdravom – zbogom,
s plaščem in peresom…
Sežgali so ga kot najrevnejšega,
družbeni odpad,
s kresom….
A ob maju
bo prišel nazaj
vstat,
za vse tiste,
ki iščejo nedokončano
in so preparat
v visoki družbi
prevelikih…
Niso ga videli,
ne vonjali…
Zdaj ga bodo občutili…
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 10. 03. 2008 ob 16:07
- Prebrano 783 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 380
- Število ocen: 11
