lovke puščajo na bleščavi odtis
z ožigalkami ga dregnem
da se steče v sled in razkrije pot
neviden krvolok me preganja skozi pokrajine
brez hrbtenic
vretenca moram poiskati sama
jih sestaviti v svoboden stolp
da bo hrbtenjača varno spala
nikoli me ne zebe
zato ne oblečem plašča
na ustnicah okusim ščepec svežega zraka
ki me crklja
skozi skorjaste plasti
nekam daleč
skozi suha travišča
kjer se me oprijemlje žarek
skozi prostore čez morje
kjer je greben misli drugačen
in jadra me razgrnejo pod lunin obok

sheeba