Sestopim iz nekega drugega sveta,
v svoje ime.
Sestojim iz okamnelih misli,
lahkotne minljivosti,
zavozlanih želja.
Brez imetja,
nihče,
nevidna,
postojim na obronku novega dne.
Prazno nerazumevanje
kriči
in preglasuje prostranost.
Priklenjena ob skale fosilnih juter,
kopljem globoko.
Namesto preslikanega sonca,
uzrem prazne oči.
V pesku pritajeno
srce bije bitko
z vsakih novim dnem.
Izstopim iz svojega imena
nazaj v drug svet.