Hočem zidati na skalo,
vedoč da potrebujem temelje.
Hočem cel globus,
ki se vrti v mojih mislih.
Svojstveni obrati, ki ne spustijo
vsakdanjika in ki udrihajo v vrtine
moje najgloblje ženskosti.
Želela sem čisto običajnost,
a mi niti posebnost ni zapolnila vrzeli,
ki se kot tanka zagozdena nit plete okrog
vitic bivakiranja.
Selim se iz želje v željo,
prevzetno, zmagoslavno,
s kovčki neznatnih nesmislov
in s prepolnimi potovalkami nesladkanih življenj.
Hočem v odgovor, hočem biti odgovor.
Hočem najti prostor, pokopališče, grobišče,
kamor odložim svoje pre-pestovane,
pre-ljubljene, pre-želene in pre-mišljene
zajedalce misli,
katerim nikoli v svojem trenutku ni uspelo
oploditi oprijemljivega pogleda.
Pa jim poželim v njihovem minevanju,
nesmrtnosti, od katere se ne odlepi moj korak.
Vkopano zavetrje duše jim nudi oazo v
žgočih nočeh in hladnih jutrih.
Ker jim želim, da se želeno usedejo v kotiček,
kjer bi mirovalo njihovo plesanje.
Ker si želim, da jim sreče poželim.

Sandra Kocijančič