Ledene sveče se lomijo na mojem tilniku.
V sivini večera, skozi meglo,
bruhaš slap, pod katerim stojim.
In čakam.
Na nek trenutek, odločitve.
Zakaj ? Kako ? Kam ?
Čakajoč odgovore,
hočem zadržati
med prsti polzečo vodo.
Zbiram kapljice potnega čela,
da te odžejam.
V dlaneh ti prinašam piti,
a ko se te dotikam, so roke suhe.
Gostiš se v mojem brezumnem početju,
napiješ se posmeha in
izpiješ svojo napačno predstavo o sebi.
Brez besed, vsakdanje,
se mirno zasanjaš in ne pomisliš,
kaj vse sem hotela povedati.

Sandra Kocijančič