Bil nekoč je mož,
moder in pravičen,
pa čisto nič sebičen.
Rad je svoje mesto imel,
zanj je tudi lepo skrbel.

Nesramni tujci prišli so,
vzeli dekle mu izvoljeno.
Bil je besen kakor vrag,
nihče zapreti mu ni mogel vrat.

Zbral je vojsko in odjahal,
v boj, da bi jih le premagal.
Rešil svoje je dekle
in mislil, da že rešen je.

Tujci lovili so ga,
nikjer pa nikakršnega izhoda.
Zatekel se je na goro,
kjer kamnita vrata se mu odpro.

Tam se skrije
in zaspi.
Le da brada,
devetkrat se mu okol`mize zavrti
in Kralj Matjaž spet živi.

Ančika