Narava nam že od nekdaj daje vse,
kar za življenje potrebno je.
V zameno pa želi,
da jo lepo ohranjamo tudi mi.

Včasih človek vzel je le,
tisto kar nujno rabil je.
Za hrano si žival je ubil,
za žejo pa kar vodo pil.
Bila mu je prebivališče,
čez dan dobro skrivališče,
čez noč pa tudi prenočišče.

V njej nove stvari je odkril,
čez čas pa tudi hiško si zgradil.
V njej skrbel je za družino,
imel pa tudi je živino.
Da pa lačen ne bi bil,
si na polju hrano je sadil.

Blizu so se drugi naselili
ter si nekaj zemlje prilastili.
Hitro skozi čas
tako nastajala je vas-
Z nje pa tekla je cesta,
vse tja do mesta.

Tam polno je cest,
polnih gibajočih teles,
ki hitre so zelo
ter glasne prav tako.
Nad njimi pa kar v nebo
hiše rastejo.

Kmalu ovira nastane,
ki ogromen problem postane,
saj polna so smetišča
in prazna so igrišča.
Ker ljudje niso več v naravi,
ampak na računalniški zabavi.

Lahko pa se zgodi,
čeprav čudno se zdi,
da svet bo poln naprav,
ki bodo brez težav,
opravile delo ljudi,
ki bodo medtem lenarili.

Svet ta pa le
Tako onesnažuje se,
kar za vse težava bo,
če nič ne ukrenemo.
Vsaj malo se potrudimo,
Da narava čista bo.

Saj vsi vemó,
kako je lepó,
iti v naravo,
ne na računalniško zabavo,
Saj narava umirí te z zvoki,
kot so žuboreči potoki,
ali pa listje šumeče,
ter sonce žareče.

Vendar čez čas teka več ne bo,
Če takoj ne ukrepamo.
Kaj pa če vsak poskusi
in se vsaj malo potrudi,
da narava spet lepa bo,
da bomo vsi srečni tako.

Saj lepo zlasti jo
Otroci rabimo.
Da bomo še naprej,
V njej tako kot prej,
Lahko se igrali, peli in zabavali,
Medtem je ne umazali.

Da čez čas narava bo
čista prav tako,
da se bodo otroci naši,
prav tako pa vaši
v naravi zabavali
in jo lepo ohranjali.

Ančika