Vsakdanjost zabriše pogled v oči,
kjer bi vas morala prepoznati.
V hitenju in mislih na naslednji opravek,
nemo, neslišno, izgubljate veličino.
Morala bi vas sprejeti,
razumeti,
objeti.
Postati, zapisati in spoznati.
Tako mala, v velikem svetu,
tako zaspana, v nekih sanjah,
tako izgubljena, v jutrišnji dan.
Sem našla njegove besede,
Lažne, prazne, spoznane.
Zaprašene, založene, odložene.
Z vso nežnostjo, jih prinašam iz podstrešja,
z vso potrpežljivostjo jih polagam v naročje
in spoznavam njihove, neznane obraze.
Morala sem, v morečih nočeh,
nestrpno brskati po omarah usode,
iskati, kar je ves čas ležalo pred menoj,
klicati, vedoč, da odgovorov nikdar ne dobim.
Da, morala sem.
V neki mirnosti in majhnem žarku,
ki počasi, vztrajno, prodira.
V nekem prebujajočem jutru,
utrujenem večeru,
jih odnesem na prostost.
Razigrano poletijo in se ne ozirajo vame.
Ključ, ki je odprl velika železna vrata,
darujem njemu, v teh preprostih, hvaležnih besedah,
ponovno zaljubljenih v spokojnost.

Sandra Kocijančič