Prihajajo: skupaj z nesmisli ponorelega sveta,
le malo njih slišanih, postoji v panju naših misli.
Naložene v stenah zapuščenih čebelnjakov,
kjer z novim časom umira življenje,
moledujejo, da jih izluščim v neminljivost.
Plešejo: svoj tango, daleč stran od lastne volje,
od neizpolnjenih želja,
me silijo k veselju, jaz pa jokajoč,
bi jih izlivala.
Potujejo: po vseh poteh in koreninah
z vsakdanjimi naslovi objemajo verjetnost,
da za trenutek postojijo.
Hipen ta obstoj, zapisan,
je že naslednji hip, izbrisan.
Poveličujejo: zidove, prazne, hladne,
preko katerih spuščam svoje zakaj-e,
opazujem svoj grafit, ki vsak dan spreminja svojo
sliko in obliko.

Sandra Kocijančič