Zaprepaden pogled neba,
ko se prikradeš k norostim iz otroštva.
Odstirajoč materino krilo,
se spogleduješ z mesečino dneva.
Ločuješ barve sreče,
in v odtenkih usode,
prepoznavaš rdečo.
Iz očesa izdiraš krivice,
ki prežijo vate med trakovi nemih filmov.
Prikradena sinjina posušenih misli,
je oaza ljubečih pozornosti v parku.
Brezizrazna obličja vprašajev,
rišejo grafite v stene vsakdana.
Nerazumevanje množine,
preti šibkemu členu verige razjarjenega psa.
V prespano silvestrsko jutro,
pišeš v prvi osebi ednine.
Obetajoče umetnine tvoje obrazne miline,
zapirajo duri pred posilstvom ustrojenega sveta.
Zagrnjene zavese milosti v prošnjah, vedno enakih,
visijo nad temenom, kjer žanješ usodo.
V žitne snope povezuješ svoje korake.
V zlatem krogu, počivaš ponorelo srce.
Iskrice v oči ti položi mesečina,
in solze briše jesenski dež.
Odsanjani dnevi se izstrelijo v širino,
in po dolžini nabiraš verjetnost miru.
Prigrabiš si sence popotnikov,
ki se napajajo v svetlobi oklepanja.
Gledaš dlani skozi katere se plete čas
in z neminljivostjo spomina zamrzneš
pogled v ogledalu.
Tako sam si lahko.

Sandra Kocijančič