Še tisoč in ena noč,
da tvoj cvet trikrat zacveti.
Še tisoč in ena noč,
da moj svet trikrat oveni.

A četudi mine tisoč let,
spomin nikoli ne zbledi.

In cvet še kar v laseh
se v vetru pozibava
in senca tu na tleh
se vedro poigrava.

A moj korak za tvojim zaostaja.
Stopinje v pesku morje je odneslo
in zdaj nihče več ne izdaja,
kje se je zlomilo tvoje veslo.

In ko mine tisoč let,
spomini ne zbežijo?
In ko odpade zadnji cvet,
mar drevesa ovenijo?

Ko mimo tisoč je noči,
še vedno k srcu te tiščim.
A ko pride zadnji svit,
v prazen, tih objem strmim.

Odprem rokó,
z dlani spolzi poslednji cvet.

In cvet se v zraku
z vetrom poigrava
in njegova senca v mraku
se neslišno pozibava.

Nič več ne čutim tvojega utripa.
In vedno bolj in bolj v globine tone
tvoj vzdih, tvoj vonj, tvoj glas.
In naenkrat vse izgine.

Po tisoč eni noči
iz goré nastane morje.
Tvoj cvet sicer uvene,
a moj svet se zruši pod obzorjem.

*Video pesmi:
http://www.youtube.com/watch?v=LSt_uIHd7qM

Žiga Lovšin - Lothlorien