Ogenj.
Kot meglica plapoli v temé daljavi,
kot da sonce pada. Dan se ustavi.
Ko se noč uleže, barve so rdeče in rumene –
ognja, ki zdaj pusto noč preplavi.

Megla.
Dim vali se po dolini pusti, suhi,
kot oblak nesreče vse pustoši … molk nastopi …
In ko prah kot ogenj žre in žge in dneve žveči
in ko dim kot vroče žrelo smeh požira
in ko požar, ki ga zaneti iskra nič sluteča,
se ob svitu dneva svojemu Gospodu zoperstavi,
takrat – takrat, zapomni si! se po skalovju dvigne
in z megle priplazi črna Vdova, pajek stari,
in se nam kot rešenik predstavi.

Je res?
Je res, kar pravijo vetrovi tam v gora višavah
in kar šepetajo sap'ce na uho v jesenskem šelestenju?

Kako žari ljubezen? — Kakor sveča!

*

Trenutek.
Kot plamen ljubezni rodi se veselje,
kot ogenj radosti vzbrsti hrepenenje.
Srce se zaneti od iskre opojne,
ne čuti ne hlada ne smrti spokojne.

Sij.
Potiho kot megla se spušča v daljavo,
od daleč se vidi njen ogenj bleščeč.
Njen plamen zasije v božansko postavo,
njen dim pa je oster kot Spartakov meč.

Vihar.
Ko pride temá, oči oslepijo,
le sredi samote še upanje tli.
A senca se širi in solze polzijo,
bežijo iz mladih, še rosnih oči.

Grom.
Srce se ujame v vrtincu besnenja,
nikamor ne more, je le še odsev.
Počasi umira – in krik pogubljenja
kot konec trpljenja njegov je odpev.

Prah.
In dim se uleže in ogenj ugasne
in sredi puščave se dan naredi.
In krokar se smeje, ko zlodej prijaše
in mrtvo srce na kol nasadi.

*

Res je.
Ljubezen je kakor sveča.
Kot zima, poletje, pomlad in jesen.
Enkrat trpljenje, drugič spet sreča –
ponavlja se vedno isti refren.

Žiga Lovšin - Lothlorien