Izgubljene trenutke
skrbno pospravljam v kovčke vsakdana.
Žalujem, prižigam sveče.
Ne bi bilo bolje, ko bi plamen gorel zame ?
Jutro, s ptičjim petjem,
pomladjo, vse to je tu,
a je nepomembno.
Ne čutim sveta,
postal je pretežak, prevelik, nerazumljen.
Uklonjena pod bremenom vsakdana,
prodajam svoj čas in dušo.
Demonom.
Brez sreče, usode, želja in miru,
Spet, na novo pot.
Zajemam iz sveta skozi rešeto dni,
v njem pa ni zlate ribice.
Le stari, ponošeni čevlji,
zarjaveli ostanki, ki nakazujejo,
da tudi njih zob časa močno načenja.
Čutim podobnost, olajšanje minljivosti.
Prebiram strani, teorije o sreči,
se obračam na boga in angele,
v meni pa je vedno manj življenja.
Edina živa želja,
ki je ne pogasi ne voda ne prah,
ki vsak trenutek odzvanja ob udarcu na gong, je,
da si želim nazaj, želim zaspati.
Se zbuditi v nekem pretekliku,
kjer popravim vse svoje napake,
izbrišem vsa svoja dejanja in besede.
Naj bo vse to le sen in naj bo vse kot je bilo prej.
Bitko, sem dokončno izgubila,
priznanje je moj pokal.
Sprijaznim se s svojo ničevostjo,
priznavam svojo neznatnost v oceanu življenja.
Gola zahajam z mislimi pred oltarje,
prazne molitve in moledovanje.
Izgubila sem smisle in vero v sebe.
Mala duša v pokvarjenem svetu,
nekdo ki je posedoval in izgubil.
Palček iz pravljice,
nerazumljena bit velikega sveta,
Težka usoda vsakdanjika,
križi,
takšni, ki jih nikoli ne bom niti dvignila.
To sem JAZ, čeprav so MENE že pokopali.
Morda, se znova porodim.
A le kot sopotnica jazu.

Sandra Kocijančič