Tiho, hladno jutro v začetku pomladi.
Danes, sem slekla žalujočo črnino.
Zelena in modra rišeta novo obleko.
Svežina in rosa umivata telo.
Ne vojskujem se več,
bitka je končana.
Nisem zmagovalec,
samo preživela sem.
Brez priznanja,
zadnja, nosim zastavo.
V travi si postavim dom,
v gozdu cerkev
in tu so ptice,
moj orkester.
Pa moja sestra v paru račjem.
Tihi, neslišni koraki,
po poti, mimo blata,
posušenih vej,
jutranjih meglic,
v prve žarke toplote,
ki objamejo moje, še ranjeno
in prestreljeno, slabotno telo.
V noči sem iskala samostan,
pridigo,
dejanja usmiljenja.
A je vse tu, v tem jutru,
že ves čas
sem to bila,
SAMA JAZ.

Sandra Kocijančič