Kje ležijo ostanki mene ?
V preteklih ljubeznih ?
V napisanih pesmih?
Česar se dotakne moje srce,
postane nesmisel.
Beganje ne prinaša miru.
Kam naj skrijem misli,
ki nažirajo postavljene smisle.
Iščem potok, da izperem sledi
zaprašenih poti.
Oprala bi perilo,
ki je nekdaj bilo snežno belo.
Trkam na njegove duri,
leta že,
klečim na vhodu večnosti,
pa se ne zgodi nič takšnega,
v čemer bi se umirilo srce.
Odgovori, daleč, odgovarjajo
vsem drugim,
le sama ne slišim niti zloga petja.
Stvarstvo mi daje, a ne znam sprejemati.
Tako ozko je moje razumevanje,
tako majhno moje srce
in tako nesmiselno je vse, kar storim.
Čakam.
Jutro, v katerem bo nasmeh
ponovno stalnica.
Iščem.
Odgovor, ki bo pomiril moje nesmisle.
In malo verjamem, da se oblaki umaknjeno soncu.
Čeprav bi rada živela že včeraj.

Sandra Kocijančič