Razprostiram svoje postarane roke,
si pomanem utrujene oči,
iz postelje dvignem svojo zaspanost.
V tem jutru,
slišim,
ptice pomladi.
Plaho, v tišini,
zazvoni domači zvon,
zaznavam.
Neznaten šum misli,
pomirjajoče pozdravlja nov dan.
Čutim,
vonj po bližini,
skoraj neverjeten dotik sebe.
Rahla toplina me odeva v senco smisla.
Prebujam se.
Živim ?
Verjetnost, da občutek traja,
Neznatna, a UPANJE,
spet obstaja.

Sandra Kocijančič