Mislila sem, da je bel kruh vse kar potrebujem za srečo.
A sem se prenajedla njegovega okusa,
njegovega navideznega vzhajanja.
Še zadnji grižljaj, grenak,
izpljunem lačnim, prosečim, ponižnim,
ležečim v žitnih poljih.
Ne potrebujem preživetja,
ker nimam življenja.
Ne ustaviš grabečih rok,
ki s prezirom lomiijo skorjo,
da obupano nahranijo svoje telo.
Ne zapolnejo lakote in ne žanjejo klasov.
Do sitega so se najedle samih sebe.

Sandra Kocijančič