Obale brezkrajne,
samotni otoki,
trpljenja zahodi,
peneče butanje misli
v skale življenja.
Naplavili sva se,
Sestrica.
Kot trupla naju je prineslo na obalo.
Napihnjeni z bolečino
in beli, kot prvorojena angela.
Zadušeni in nemi,
sva buljili v oblake, neskončne.
Iskali odgovore, spoznanja,
svetlobo v tunelu večnosti.
Prosili za smrt, a sva dobili življenje.
Mnogo življenj, z različnimi obrazi.
Prosili sva srečo,
dobili usmiljenje.
A ko sva premogli uzreti se v oči,
v obilje neskončne Ljubezni ,
ko sva premogli objem in enost,
sva dobili cel svet.
V dvojini, položenega na pleča,
ga poneseva rodovom,
zapisanega, izživetega, z materinstvom prežetega.

Sandra Kocijančič