Pokazal si mi svet in izginil iz njega.

Pokazal tvoj veter, ki ga sama ne znam čutiti.

Odprl so toliko vrat, a ko te ni, je to samo prepih.

Živim to, kar si nekdaj živel ti.

Zdaj sva enaka.

Zapisane misli, slike narave, samota popisanih strani.

Ustvarila sva minljivost in večnost.

Boriva se, ti proti meni, jaz zate.

Podarila sem ti toliko noči, da zdaj ne morem več spati.

Razdala sem se v tvoje ude, v tvoj vonj.

Še vedno objemam tvoja stegna, klečim pred teboj

in te poljubljam na oči.

Narisal si toliko podob v moj spomin in toliko življenja si mi dal,

da ga ne zmorem preživeti.

Zakaj si moral priti in oditi ?

Če se prej nisem znala veseliti, zdaj ne vem kam naj s svojo bolečino.

Ker si me naučil dvojine, zdaj ne zmorem več ednine.

Moj korak se izgublja na najinih poteh.

Čemu se nisem nastavljala soncu, vedoč da zima kmalu pride.

Namesto smeha, sem prevečkrat jokala,

namesto besed, sem molčala.

Ne pomaga, ne umik, ne tišina, ne skrbno odgnane misli,

Preprosto, si tu, v tej raztrgani duši.

V prostoru, kjer ni staranja, ni žalosti, ni bolečine.

Ljubim ta kraj in tebe v njem.

Sandra Kocijančič