Danes me je čakal Pegaz.
Svoje sedlo vzamem iz sanj,
osedlam vso težo na njegova pleča.
Prste zarijem v nežno dlako,
obraz skrivam v njegovi košati grivi.
Poletiva.
Za seboj, v daljavi, ostaja,
strma pot,
minska polja,
mrtvi obrazi.
Glas Pepelke prihaja iz obličja prednikov.
Sneguljčica leži na moji postelji.
Oveneli cvetovi,
posušena drevesa.
Iz višine, vidim drugače.
Z vetrom v perutih se ovijava okrog angelov,
svetnikov, prestolov.
Zajtrkujeva s pticami.
Skodelica rose in kos miru.
V moji pravljici je to trenutek,
ko iz zakletega gradu,
ukradem svoje srce.
Odpiram oči in zaživim sanje.

Sandra Kocijančič