Praviš, da me imaš rad.
Verjamem, vidim v tvojo čistost.
Vem, da so tvoje besede tokrat resnične.
Čutim, trpiš, kličeš, odpiraš dlan.
A Ljubezen, to je več kot premore tvoja misel.

Verjamem ti, ne zmoreš,
narediti koraka, tja čez,
kjer bivam, vse čase.
Tam sem te čakala.
A za ljubiti, moraš odvreči sebe.

Slutim, kako je v tvojem svetu.
Begaš, iščeš,
napenjaš strune svojih želja,
a ko boš ljubil, odvržeš vso to navlako.

Takrat sprejmeš, mostove, reke, mesta,
gledaš, v obličje rosne kapljice.
Tam je, moj obraz.
Dobiš nasmeh, tja čez,
kamor šepetam molitve.

Z rožnim vencem v krilu,
objamem tvoj »Imam te rad«
in ga spremenim v zlati prah Ljubezni.
Srce ti položim v topla posvetila.

Ko boš znal ljubiti,
se spočiješ v prostranosti,
povsod boš in nikjer.
Samo ljubiti, to je bivanje in obstoj.

Izgubi se v množicah,
prepusti se šakalom,
izpij si dušo,
odidi po brezpotjih.

Zazreš se k njemu,
opaziš sliko oblaka,
v njem bele dlani,
na njih pa vžgano tvoje ime.
Kričeče, rdeče.

Brez smrti, v večnosti,
prostor breztežja,
mir in sveta glasba,
beli angeli.
Vse to je zate.

Sandra Kocijančič