Poveživa najini duši s srebrno nitjo
in jo - ne s telesom - s kristalom pripniva nase.
Poiščiva svetlobo sonca v njem,
barvo mavrice.

Sezita si v roke, duši,
s svileno rokavico,
da ne začutiva telo - meso,
da ostane nadčutno.

Odpriva se v objem,
da se duši skrijeta v njem.
Naj čutita bližino
medsebojne oddaljenosti.

Stopi na sonce in pomahaj luni,
tam sem jaz.
Bodi veter med oblaki,
naj plavam na njih.

Ujemi solzo,
ki se utrne iz mojega oblaka,
kot bom jaz stopila led
na tvojem oknu v svet.

Pustiva času svojo neskončnost,
svetu brezmejnost,
življenju nemoč
in smrti moč.

Da le najini duši presežeta vse to.

LauraJ