Med poljubom pravim… pravijo, da čutiti moraš… a jaz čutila nisem… oči odprte sem imela… veš… mislila sem, da v mojem objemu si ti… le predstavljala sem si… kako bilo bi… o tebi sanjam… verjemi mi… ko bi le bil tu ti… in ne ta nadomestek tebe… a vem… mene in tebe ločujejo neznanske moči…



Vsak trenutek ko sem le lahko… spremljala sem tebe s svojimi prodornimi očmi… A vem.. ločujejo naju… ločujejo naju… morda tvojim prijateljem všeč nisem… a verjemi mi.. jaz za tebe na glavo postavila bi svet… ko bi le lahko spet čutila… imela sem nesrečo… zaupala sem nekomu, ki ni bil enakih misli kot jaz… a vem… morda ti si pravi zame… tvoje

zeleno-modre oči spravljajo me v obup… ukradle so mi tisto kar sem imela, kar sem zaklenila… ko le vedel bi.. da v objemu drugega predstavljala sem si, da si tu ti…



Ne, nisi me ukradel… ne s pogledom… z ničemer.. .nočem čutiti spet… hočem biti kot rastlina, kakor prej… morda ni prav… a ne želim si spet, da bi bila ponovno zlomljena, da bi bila skrušena… čutim, da je nemogoče, da čustva bi vračal mi… morda zaradi tvojih prijateljev… morda zaradi mene, mojega telesa… v meni se ponovno ogenj kreša… kaj je z mano? Zakaj kar nenadoma misli so se mi nate uprle? Zakaj? Zakaj? Joj… kaj naj naredim?



Marsikaj je bilo izrečenega… morda sem strahopetna… morda objestna… nočem spet biti kar sem bila… ampak ti me nekako spravljaš v kožo boljše osebe?



Kaj je z mano? Ne.. .ne želim nikogar ob sebi… morda se slepim… s slehernim pogledom se stopim… tvoji lasje… vse kar poduham, povonjam ima tvoj vonj… ko le vedel bi, da vse nima nekako smisla, da vse je brez pomena…če tebe ob meni ni… kako srce mi kriči… a vse kar vem je, da ne želim ponovno trpeti, si duše teptati in zatirati čustva… ko le vedel bi, ko le v meni bi ostalo toliko moči, da bi kričala… ko le nebi bilo bi toliko noči… ko o tebi nebi sanjala…



Veš… komaj zaspim… a ko se spomnim nate… takrat vse je drugače… v mojih sanjah najini telesi se prepletata… ko le bilo bi resnično… ko le ti bi enako čutil… morda je strast… morda bolest… morda le prehodna faza…morda si ti moja oaza? Po puščavi hodim… iščem… iščem.. vodo, ja… vodo iščem… in ti si ta moja voda… moja rešiteljica… moj rešitelj življenja si…. Morda? A ne zmeniš se…



Ko le vedel bi kaj danes sem prisegla… če bi le približal se mi… pokazala bi ti strast… pokazala bi ti kaj čutim, kaj želim… a vem, da od tebe bila bi le izkoriščena… nič več…. Ne želim tega ponovno doživeti, ponovno trpeti…



verjemi mi… še prosil boš, da vzamem te… da želim si te… da poljubil bi me… a takrat uvidel boš… da zapravil si priložnost, ki si jo imel… zapravil si jo…



Takrat… Nekaj časa… takrat… boš jokal za menoj… jaz pa te zviška bom gledala… smejala se bom tebi…



A na koncu… na samem koncu… morda bo med nama ogenj vzplamenel, morda ne… Na slabšem ti in jaz bova… verjemi mi… noben ne bo srečen ne ti, ne jaz… moj značaj maščevalen je… ti pa preveč na mnenje drugih oziraš se… a jaz čutila nekaj bom… čutila bom, da vrnila sem ti… da nazaj si dobil tisto… kar si meni dal s svojim prezirom… s svojim nemogočim pogledom…. Smejala se bom nazaj… zatirala bolečino… a vedi… preponosna bom… sedaj imaš priložnost, ki jo po vsej verjetnosti zapravil boš, kasneje pa je ne bo več… saj je v meni neizmerna maščevalnost… Moje srce, mojo dušo postavim na stran, ko nekaj si
želim, ko nekaj posebnega pride vmes: moja neizmenljiva želja po vračanju, po dokazovanju, po tem, da pokažem ti kako boli… smejala se ti bom, smejala tvojim poskusom… a v sebi trpela bom…



Okolica me je izoblikovala… takšna sem kot sem… maščevanje postavljam na prvo mesto… moje sožalje…

missyka