– Hčerka, k mojemu te grobu
Dolgo, že predolgo ni …
– Mama, jaz po ostrem robu
Vsak dan hodim med ljudmi.

– Saj sem dala ti življenje,
Nehvaležnost grešna ti!
– Mama, dala si trpljenje,
Noč si dala brez luči.

Tujca v hišo si prignala,
Pastorka sem mu bila …
Svojo kri si zanj prodala –
Ti bila si mačeha.

Kdaj si me v naročje vzela?
Zame gluha si bila …
Kdaj uspavanke mi pela,
Mama, mati, mačeha?

Pravi oče moj zgubljéni
Te po srcu ščipal je.
Ni bilo ga, pa si meni
Strupa vlivala v srce.

S peskom si mi postiljála,
Z brco me uspavala,
Me z zobmi poljubovala –
Mama, mati, mačeha!

Zdaj ti zemlja v usta sili,
Zdaj se name spomniš ti,
Da hodila bi h gomili
Kot ljubeča, zvesta hči?!

Mati, tvoja dediščina
Hiba v moji duši je.
Je ljubezen bolečina –
Pa me strah ljubiti je.

Strah pred moškim si mi dala,
Ko si tujcu vlažnih rok
Puščala, da sem postala
Ženska, ki je še otrok.

Škoda, mati, da te krsta
Váruje pred sólzami.
Takih detet polna vrsta
Bi zalila ti oči.

Sreča, mati, sreča zate,
Da si že odšla s sveta.
Zdaj, ko sem odrasla, vate
Kamenje bi lučala.

Pastorka sem jaz bila,
Ti bila si mačeha.

Naj miru ne dá ti spanje,
Naj se ogne te pokój,
Naj te trejo hude sanje –
Kmalu pridem za teboj.

Aleksandra Kocmut - Kerstin