BALADA O VOJSKARSKI DOMAČIJI (sonet)
V strmalih grap globokih so gozdarji
opevali mladost poskočne reke,
ki les je nesla vse do klavž prepreke,
da v zemlje drob ga spravijo rudarji.
So kljuke domačij ponosnih, klenih
podajale si leta vojske razne;
zdaj v jutra njih oči bolščijo prazne,
bršljan ovil okvir je vrat trhlénih.
Je mati pokopana, sin odséljen
iz krajev, kjer pahljačasti grebeni
zid zrušen z drevjem skrivajo pobeljen.
V kót bajte, vase se podirajoče,
tu, kamor več nihče se ne priženi,
očetov duh pod noč polglasno stoče.
opevali mladost poskočne reke,
ki les je nesla vse do klavž prepreke,
da v zemlje drob ga spravijo rudarji.
So kljuke domačij ponosnih, klenih
podajale si leta vojske razne;
zdaj v jutra njih oči bolščijo prazne,
bršljan ovil okvir je vrat trhlénih.
Je mati pokopana, sin odséljen
iz krajev, kjer pahljačasti grebeni
zid zrušen z drevjem skrivajo pobeljen.
V kót bajte, vase se podirajoče,
tu, kamor več nihče se ne priženi,
očetov duh pod noč polglasno stoče.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 04. 03. 2011 ob 09:22
- Prebrano 1485 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 680
- Število ocen: 26
