BALADA O VOJSKARSKI DOMAČIJI (sonet)

V strmalih grap globokih so gozdarji
opevali mladost poskočne reke,
ki les je nesla vse do klavž prepreke,
da v zemlje drob ga spravijo rudarji.

So kljuke domačij ponosnih, klenih
podajale si leta vojske razne;
zdaj v jutra njih oči bolščijo prazne,
bršljan ovil okvir je vrat trhlénih.

Je mati pokopana, sin odséljen
iz krajev, kjer pahljačasti grebeni
zid zrušen z drevjem skrivajo pobeljen.

V kót bajte, vase se podirajoče,
tu, kamor več nihče se ne priženi,
očetov duh pod noč polglasno stoče.

modricvet

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

modricvet
Napisal/a: modricvet

Pesmi

  • 04. 03. 2011 ob 09:22
  • Prebrano 1451 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 680
  • Število ocen: 26

Zastavica