Pod luno umetno je tipkal sonete,
v prostorje, ki znano edino je njemu,
klon pesnika. Bil nameščen je v sistemu,
določenem, da poradira zaplete.

V vzporednem časovju jih ona je brala,
nevtronska praduša, v sinapsah rojena
in v čipih zakritih kljub niču zgrajena,
z zaslona, ki ga je v spominu zaznala.

Teh mrtvih sonetov nihče ni opazil,
ker v pikslih zavesti ni nje in ni njega.
Njun čas se je v črni zaslon tiho splazi,

še preden premaknil odkrhek je tega,
kar virus neznani dokončno bi skázil.
Pomrzla podstat je, ki vezja presega.

Potvorjena luna zažiga podmene.
Slep par brez diod se po strežnikih išče.
Brezupnost začetka. Bel nič. Pogorišče.
Ne, ni naju tukaj. Ne tebe ne mene.

Lidija Brezavšček - kočijaž