Ne pojte o trnih in ne o cvetovih,
le tiho o mavricah, belih oblakih,
globokih tolmunih (in vsakršnih takih)
kar nehajte peti o temnih grobovih,

vse solne rane na miru pustite.
Ne mi zdaj z rimo to: sanje, pa vanje ...
Ukinite dušno bol, nje stopnjevanje .
In da mi od strtih src ne omedlite!

Stran naj odplavajo zvezde svetleče,
jadra srebrna in reke življenja,
daljave neskončne, medlenja od sreče,

pa ustnice sočne, bolest hrepenenja!
Zadosti je, no, a vam še ne "povleče"?
Ne štancat klišejev, no, pesniška srenja.

:)+

Seveda pa vsak svoje stile izbira
in če pesnik misli, da pesem prodira
le, ko prek' že slišanih rim se odraža,
prezre mirno naj ta sonet kočijaža!

Lidija Brezavšček - kočijaž