Dokler dogodki molče, pijte veselo, naj teče,
se po udih prelivajo metastaze usmiljenja in vsakdanjega miru,
naj dionizično zadrevi burleskni ples do jutra,
do dne,
mraka,
večera,
naj, ne zamerite, naužijem se sreče.



Sit sem praznine, ki pred mano zeva iz globočin steklenic,
sit bebavih razkošij, kot zlato tele čaščenih, ki jih mora preganja v snu,
norcev neizmernih, iskalcev " pravih " knjig, ki izročila ne poznajo,
ne zmorejo,
nočejo,
jočejo,
zavedajoč se trpke usode neizbežnih mrzlic.



Z Jerofejevim potujeva : Moskva - Petuški. Odbil sem flaškonu vrat.
Gruntači vedo: gluhost ljudi je daveča, na stežaj odpira vrata gorju.
Blatna rajžava, usrana sva od temena do peta, temno je,
dušeče
in boleče,
skeleče
so roke, noge, rebra razbita, pleča pekoča, ruski moj brat.



V rahlem drncu pred nama jaha dobrota, prekleta sirota.
Galop je prihranjen za smukavce, huncvete in gospodo v lodnu.
Na svirel, kaj vem od kod, cvili resnica.
Jerofejev, poj, Katjušo zapoj,
Rus nazarenski, postoj,
duša božanska, pozoj!
Zavijaj kot volk, ne kot nebogljena, povožena krota!



Svita se, tresejo se mi roke, preživetje je veličastna tegoba.
Blebetam: predrznost je mati uspeha in s treskom pristanem na podnu.
Rus je izginil in z njim malikovalska ihta in mir se je naselil na Osojah.
Razžarjen sem,
užaljen,
nasmoljen
in žejen kot lanski sod, razsušena doga, goba...[right][/right]

Milenko Strašek