Nekoč sva bila Midva. Trgala sva drobne cvetove Najinih sanj In jih vezala v šopek sreče, Dihala sva marcipan In jagode rdeče. Najin je bil smeh otrok, Najine so bile čebele, Hitenje najinih bosih nog In vse ceste bele. Med prvim in zadnjim krajcem enkrat So kosci hladno poželi Vezi, ki jih je stkala pomlad, 'Ko se je strastno posmehovala jeseni' … Kdo bi vedel, kateri hip V časovni plisirki niča Je zastal srčni utrip Poslednjega rimskega griča… Demon celestinskih muz Je postavil med naju spolzke stene, Kalno vodo meduz In lačne hijene; Njim so pele sirene … Zdaj ne stavlja Nihče več ničesar med naju, Kajti [i]naju[/i] ni več. Iztrohnelo bo tvoje telo, Prhnel bo spomin boleč; Sama bom vezala šopek v slovo, Šopek rdeč, rdeč …

Aleksandra Kocmut - Kerstin