zeleno
odmeva ti v glavi
ostudno velika
potiho šepeče
in reče:
nisi pri pravi
strah se stopi z gnilobo podrasti
kjer drobno listje nesramno zeleni
izgubljaš se v trohnečem miceliju
kolena se tresejo bumbum razbija srce
zatohlo zaudarja sapa utrujenega boga
padeš si polomiš krila
zdaj si na dnu in prevzetne so krošnje nad tabo